Danes pa Tora praznuje rojstni dan. Stara je 3 leta in smo zelo veseli, da je z nami. Tora je res ena posebna psička. Vsakega, ki jo spozna navduši s svojo navihanostjo in milino, ki jo nosi v sebi. 7. januarja 2008 je prvič postala mama in moram priznati, da je bila odlična. Malčki so fenomenalni in upam, da bodo tudi oni zrastli v takšne nagajivčke kot je ona. Zdaj bomo spet začele obiskovati razstave in verjamem, da se bo odlično odrezala. Po vsej verjetnosti bomo letos s skupino za nastope v KD Zagorje še vedno obiskovale domove za starejše. Upam, da bom imela dovolj časa, da jo naučim nekaj trikcev. Njena posebnost pa je tudi ta, da raje ukrade kos kruha kot pa zrezek z mize :) Tora je res zlata in nam popestri vsak dan, ki ga preživimo skupaj. Torči še na mnoga srečna in zdrava leta!

II. doga meeting 2008, Zagorje

30. marca 2008 bova z Dejanom na KD Zagorje organizirala že drugi doga meeting. Lani, na prvem smo se imeli res super in zato sva se odločila, da bova srečanje poimenovala meeting in ga ohranjala vsa leta. Sprva sva samo želela dobiti na kupu čimveč naših prvih mladičkov iz I legla, ker pa so prišle tudi ostale doge sva bila izredno zadovoljna. Letos bova program nekoliko bolj načrtovala, ker nas bo več in seveda je treba poskrbeti, da se bomo imeli čimbolj fajn. Zbor bo trajal pol ure in sicer od 11. do 11. 30. Potem se bomo za približno dve uri odpravili na sprehod, da se naši psi malo namučijo :). Po vrnitvi bo sledilo predavanje veterinarja Mirana Kneza, kasneje pa druženje. Predavanje bo potekalo v notranjih prostorih društva, kamor psi ne smejo. Zato je priporočljivo, da se jih za tisto urico pusti v avtu ( temu namenjen je tudi sprehod). Če pri komu pač ne bo šlo bomo prosili predsednika društva za kakšen boks. Za hrano in pijačo smo se dogovorili naslednje. Pijača bo na voljo v društvu, hrano pa bomo naročili iz restavracije Planet 300. Denarja tako ne pobirava vnaprej, temveč bo vsak kril stroške zase. Stroške predavanja krijeva midva, zato se vam ni treba obremenjevati z nobeno stvarjo, samo s tem, da pridete in s seboj prinesete veliko dobre volje seveda. Prisrčno vabljeni!

Pa smo nazaj :) V Sharmu sem doživela ogromno lepih stvari. Najbolj sem bila vesela, ker so na Dunajskem letališču popustili mojim prošnjam, da gre Obelix z mano med potnike in ne med cargo. V enem tednu sem spoznala same lepote Sharm el Sheika, bila sem tudi del življenja v puščavi med Beduini in sem zelo vesela, da se nisem odločila za bivanje v hotelu. Na srečo ima Urša veliko znancev in mi ni bilo dolgčas kljub temu, da je v službi veliko dela. Tretji dan sem poznala že pol Sharma :) in se na vsakem koraku pozdravljala z Arabci. Naučila sem se tudi reči hvala po arabsko (Šokran :)) Sicer pa jih tam veliko govori angleško tako da ni bilo težav s komuniciranjem. Največ časa sem preživela s Kanadčanko Harulo in imeli smo se res fino. Najbolj zanimivo se mi zdi, da je tam petek dela prost dan kar se opazi tudi na ulicah. Jaz sem hotela malo več akcije zato sem šla na plažo kjer so D.J.ji vrteli glasbo, tako da nisem bila del njihove rutine. Načeloma so Arabci zelo ustrežljivi in prijazni ljudje. Žensk osebno nisem spoznala, razen ene punce, ki je znala po angleško samo yes :) Najin pogovor je tekel nekako takole ... Iz kje si? yes, Koliko si stara? yes, Živiš tu v Delti? yes, .... da bi zvenela še bolj prepričljivo mi je pri vsakem odgovoru (beri yes) namenila zelo prisrčen nasmešek in me prijela za roko :) Luštna in predvsem nepozabljiva izkušnja. Pred odhodom sem se malo obremenjevala s tem, kako tam sprejemajo pse in sem zelo zadovoljna z vsem kar sem videla. Prepričana sem, da Obyju ne bo nič manjkalo. Kljub vročini jim ni vroče, ker klima dela sto na uro. Tudi ljudje so jim naklonjeni. V samem Šarmu sem videla tudi zlatega prinašalca, nemškega ovčarja (tam mu rečejo dessert shepherd in je zelo priljubljena pasma) in nekaj podobnega Cane Corsu, vendar res samo podobnega. V Uršinem motelu pa je večino mešančkov, razen ene nemške doge, ki ji je ime Tiger :). V Sharmu se kakcev ne pobira ljudje! Preprosto zato, ker po večini ne najdeš blizu nobenega koša za smeti. Razen v Delta Sharm, kjer sem preživela največ časa. S Harulo smo šle tudi na barko s steklenim dnom, kjer smo občudovali korale in ribice vseh mogočih barv. Zapomnila sem si nekaj imen teh rib ( Banana fish, Michaelangelo fish, Rambo fish in seveda Tuna :) ali Big Tuna, če je bila velika). Plovbo nazaj pa sem prevzela jaz in upam, da potniki tega niso opazili :) Vesela sem bila, ker sem se imela v Afriki priložnost srečati tudi s Slovenci in zagorsko družino Švagan. Z našim gospodom županom sva ugotovila, da lokal v katerem smo pili kavo krasijo iste snežinke kot v Zagorju :) Nepozabna izkušnja, ki jo bom zagotovo še ponovila, vendar upam, da s svojo družino in ne sama.

Čeprav imam ogromno dela moram vsaj na hitro malo opisati, kaj vse se je dogajalo v zadnjih dneh. Ojeke smo tetovirali, obiskal nas je tudi veterinar in jih cepil. Onix in Nana sta odšla v nov dom v Ivančno Gorico. In to v isti dom, tako da jima ni dolgčas. Z Dejanom sva Tjašo, Jureta in štirinožca že obiskala in moram rečt, da sem neznansko srečna, ker imata krasen dom. Isti dan sva šla obiskat tudi Nakulo ( nosonja :), ker ima bel nosek) in Madonno - Dona in oba sta čudovita. Pred dnevi smo bili tudi pri Ivoni - Dori, ker ji je Dejan moral opraviti manikuro :) Obelix se je lepo navadil na boks in ravnokar spi v njem (brez kakršnekoli prisile si je odprl vratca in sproščeno dremucka). Popoldan ga še enkrat peljemo k veterinarju, da mu vstavi čip in potem so formalnosti glede leta opravljene. Vsem, ki ste do zdajle poslali slike naših malčkov sporočam, da sem jih že poslala naprej Juretu. Ostale slike bodo v galerijo dodane šele po 15. marcu, ko se vrnem domov. Uživajte in stiskajte pesti, da bo šlo na dunajskem letališču vse v redu in da ne bomo imeli zamude :) DeeDee in Obelix Papa, Ines