Pa smo nazaj :) V Sharmu sem doživela ogromno lepih stvari. Najbolj sem bila vesela, ker so na Dunajskem letališču popustili mojim prošnjam, da gre Obelix z mano med potnike in ne med cargo. V enem tednu sem spoznala same lepote Sharm el Sheika, bila sem tudi del življenja v puščavi med Beduini in sem zelo vesela, da se nisem odločila za bivanje v hotelu. Na srečo ima Urša veliko znancev in mi ni bilo dolgčas kljub temu, da je v službi veliko dela. Tretji dan sem poznala že pol Sharma :) in se na vsakem koraku pozdravljala z Arabci. Naučila sem se tudi reči hvala po arabsko (Šokran :)) Sicer pa jih tam veliko govori angleško tako da ni bilo težav s komuniciranjem. Največ časa sem preživela s Kanadčanko Harulo in imeli smo se res fino. Najbolj zanimivo se mi zdi, da je tam petek dela prost dan kar se opazi tudi na ulicah. Jaz sem hotela malo več akcije zato sem šla na plažo kjer so D.J.ji vrteli glasbo, tako da nisem bila del njihove rutine. Načeloma so Arabci zelo ustrežljivi in prijazni ljudje. Žensk osebno nisem spoznala, razen ene punce, ki je znala po angleško samo yes :) Najin pogovor je tekel nekako takole ... Iz kje si? yes, Koliko si stara? yes, Živiš tu v Delti? yes, .... da bi zvenela še bolj prepričljivo mi je pri vsakem odgovoru (beri yes) namenila zelo prisrčen nasmešek in me prijela za roko :) Luštna in predvsem nepozabljiva izkušnja. Pred odhodom sem se malo obremenjevala s tem, kako tam sprejemajo pse in sem zelo zadovoljna z vsem kar sem videla. Prepričana sem, da Obyju ne bo nič manjkalo. Kljub vročini jim ni vroče, ker klima dela sto na uro. Tudi ljudje so jim naklonjeni. V samem Šarmu sem videla tudi zlatega prinašalca, nemškega ovčarja (tam mu rečejo dessert shepherd in je zelo priljubljena pasma) in nekaj podobnega Cane Corsu, vendar res samo podobnega. V Uršinem motelu pa je večino mešančkov, razen ene nemške doge, ki ji je ime Tiger :). V Sharmu se kakcev ne pobira ljudje! Preprosto zato, ker po večini ne najdeš blizu nobenega koša za smeti. Razen v Delta Sharm, kjer sem preživela največ časa. S Harulo smo šle tudi na barko s steklenim dnom, kjer smo občudovali korale in ribice vseh mogočih barv. Zapomnila sem si nekaj imen teh rib ( Banana fish, Michaelangelo fish, Rambo fish in seveda Tuna :) ali Big Tuna, če je bila velika). Plovbo nazaj pa sem prevzela jaz in upam, da potniki tega niso opazili :) Vesela sem bila, ker sem se imela v Afriki priložnost srečati tudi s Slovenci in zagorsko družino Švagan. Z našim gospodom županom sva ugotovila, da lokal v katerem smo pili kavo krasijo iste snežinke kot v Zagorju :) Nepozabna izkušnja, ki jo bom zagotovo še ponovila, vendar upam, da s svojo družino in ne sama.